Uvod v napajalne kable

Napajalni kabli so v uporabi že več kot stoletje. Leta 1879 je ameriški izumitelj TA Edison ustvaril kabel tako, da je bakreno palico ovil z juto, jo vstavil v železno cev in prostor zapolnil z asfaltno mešanico; ta kabel je namestil v New Yorku in bil pionir podzemnega prenosa električne energije. Naslednje leto je britanski izumitelj Callender razvil napajalne kable-z impregniranim papirjem-izolacijo iz asfalta. Leta 1889 je SZ Ferranti (Združeno kraljestvo) med Londonom in Deptfordom napeljal 10 kV kabel,-papirno-impregniran z oljem. Do leta 1908 je bilo v Združenem kraljestvu vzpostavljeno kabelsko omrežje 20 kV in uporaba električnih kablov je postala vse bolj razširjena. Leta 1911 je Nemčija namestila 60 kV visoko{20}}napetostni kabel, kar je označilo začetek razvoja visoko{21}}napetostnih kablov. Leta 1913 je M. Höchstädter (Nemčija) razvil individualno oklopljen kabel; Ta inovacija je izboljšala notranjo porazdelitev električnega polja in odpravila tangencialne napetosti na površini izolacije, kar predstavlja mejnik v razvoju napajalnih kablov. Leta 1952 je Švedska namestila 380 kV ekstra{28}}visoko-napetostni kabel v elektrarni na severu, s čimer je realizirala praktično uporabo takih kablov. Do osemdesetih let prejšnjega stoletja so bili proizvedeni ultra{32}}napetostni-napajalni kabli nazivne 1100 kV in 1200 kV.